Na Slivnici je luknja, ki dela nevihto. Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tu okrog s coprnicami dobro založena. Zato jih precej često kurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih. Zaradi tega se tudi skrbno skrivajo. Te golazni pa docela le ni uspelo pregnati, pod velikanskim kupom pepela so takorekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico.

Tako je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske zapisal polihistor Janez Vajkart Valvasor. Sedaj nekaj sto let kasneje, lahko njegove besede potrdimo, saj je naškarneval nemogoče izpeljati brez kompromisa s coprnicami, saj nam ob čisto majčkeni nepazljivosti zakuhajo nevihto na dan povorke in verjemite po tem se vse postavi na glavo.