Butale so naraščale in do popolne imenitnosti ni manjkalo ničesar več razen grba. Modrovali so in moževali in slednjič četrti večer v četrti krčmi uganili, da mora biti grb imeniten, kakor so imenitne Butale. Zato da mora v butalski grb najimenitnejša žival, kakor so kdaj čuli o njej: to je zmaj.
In so dejali: »Zmaj je najbolj imenitna žival na oko in za besedo, pa je imeniten tudi zato, ker je neznansko nevaren in bo v grozo in strah sovražniku.«
Imeli so v Butalah slikarja Čačko in je bil slikar za hiše in kapelice in ograje in obrtnike in sploh za vse. Sprejel je naročilo in obljubil in je resnično slikal in bil silno zadovoljen s svojim delom. Zadovoljni so bili z grbom tudi butalski možje. Strmeli so, kimali in hvalili, kako silno je podoben, in da še niso videli zmaja, ki bi mu bil podoben tako. Dokler niso Tepanjčani zagnali glasu: »Ho ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butastega bika!« Pa so požrli Butalci to tepanjsko žaljivko in ugotovili, da je zmaj v njihovem grbu res zelo podoben biku. Slikar Čačka pa je bil silno ogorčen in je zaklel: »Kdo je tisti, ki se drzne, da trdi in tudi dokaže, da zmaj v grbu ni pošteno naslikan in točno! Živega zmaja postavite predme, pa se bo videlo, ali je podoben ali ni.«
In potem, saj veste, je moral butalski policaj loviti zmaja. In tako naprej.