Kakšnega hudiča spet zganjajo v Butalah. Kaj ima vrag opraviti z Butalci? Gre za veliko zgodovinsko zmoto. Zgodba je dolga, gre pa na kratko toku, tokulele. Butalski butologi, proučevalci geneze butalcev kot takih, so nedvomno dokazali, kaj Butalci so. Saj vemo, neskončno je teorij, ki zamegljujejo butalski izvor, te nesnage se je še največ navleklo, kot smo videli, v butalsko podučevanje. Zdaj pa so pred nami nova dejstva. Gola, takorekoč naga, ki govore sama po sebi. Ob novih izkopavanjih ne meji med bratskima krajema Rakekom in Cerknico ter pri gradnji heliodroma ob vhodu na naše znamenito jezero je prišlo na dan, kar sledi. Butalci so neposredni potomci starih Grkov. Takorekoč izvoljeno ljudstvo, božanski narod. Skoraj dokazano pa je še več. Da je verjetno celo obratno. Da so celo stari Grki koreninili v butalstvu.

Sezimo v davno preteklost, tisočletje gor ali dol. Takrat se je po tem prostorju potepal neki Grk Jazon, ki je iskal zlato runo. Nekje na vzhodu ga je našel ob pomoči coprnice Medeje in se potem vračal tu čez proti domu. Z ladjo, Argo je bilo njeno ime. (To je poimenoval po župi, ki so jo Butalci takrat prodajali Grkom, in je bila, kot kasneje sol, temelj butalske mednarodne gospodarske menjave. Od njega menda tudi izrek Saj nisem po župi priplaval.)

Torej, ko je Jazon prijadral do Vrhnike, mu je zmanjkalo vode in je poslal svoje zveste satire (glej opombo) iskat vodne poti proti jugu. Ti so šli za vodo in, kot vemo, ta do Vrhnike teče pod zemljo. Pa so fantje šli pod zemljo in pokukali na svetlo spet pri Karlovici, tam ob robu današnjega jezera. Ko so jih videli Dolenjci, kako lezejo iz vode, pa panika: povodni mož, povodni mož. Satiri so zamašili nekaj lukenj, dvignili nivo vode, kao da je to jezero, in se namenili naloviti še nekaj živadi, da ne bo Jazon lačen. Pa po gozdi sem, pa po gozdu tja, edino, kar jim je uspelo nasmukati, so bili polhi. Grahovci pa panično: glejte hudič polhe goni. Pa je zaskrbelo Jazona, kje so njegovi izvidniki in lovci, in je rekel Medeji, ravno je pometala po krovu, naj pogleda, kje so fantje. Dekle pa metlo med noge in ššc na Slivnico. Hribci pa o letečih coprnicah. Potem vemo, kako je šlo dalje. Medeja je nagnala satire, ki so se medtem onegavili z lepimi Butalkami, nazaj na Argo in preko jezera so pluli mimo Bistrice in Reke doli proti jugu. Butalke so hrepeneče zrle za njimi, seme pa je ostalo tu in rodilo tisočer sad.

Seveda to ni zapisano, govore pa o tem materialni viri (npr. izkop ostankov motorja Medejine metle v jezeru, udrta dolina Raka, nenavadna podobnost nekaterih Butalcev in satirov …) S temi dognanji pa se v novi luči pokažejo tudi sporočila še živih butalskih mitov o povodnem možu, hudiču in polhih, coprnicah na Slivnici, hrepeneči lepi Vidi itd., ki iz roda v rod burijo kri in duha Butalcev in so se jim zagovedni Tepanci do sedaj posmehovali.

Danes vemo. Zaplojeni od satirov, zmešani s starodavnimi Grki, danes rojeni v demo-kratičnih svobodnih Butalah. Za nas ni meja. K vragu vse teorije o zakarpatskih Slovanih, Venetih in drugi nesnagi. Po naših žilah polje edinstvena butalska kri.
To pe še ni vse. Naši etimologi gredo še dlje. Skoraj dokazano je že, je pa gotovo res. Ob švercanju župe in soli so naši butalski predniki gotovo zaplodili tudi stare Grke. Od kod pa drugače njihova imena. Medeja (med jejla), Jazon (jaz on), Sokrat (sto krat), Zeus (uzeu us = vzel voz) … Je treba še kaj dodati? Tisto z zlodejem, hudičem, peklenščkom, vragom, hudobcem je prišlo mnogo kasneje, ko so nas zasužnjili, prodali … Pravljice za otroke.

In danes se predajamo tej pravljici. Pa naj bo v Butalah vrag. Pa če vse hudič vzame.